Zdaj govori Georgi Gospodinov v vlogi pisatelj

»Vrt ti daje tolažbo, ker je čas – tu govorimo o času – v vrtu drugačen, gre za ciklični čas, vrt bo obstajal tudi po tvoji smrti.«

»Ja, ker zgodbe res ne umrejo. Pri pripovedovanju zgodb gre za nekakšno nesmrtnost.«

»In ja, to je kratka zgodba o izmišljanju zgodb.«

»Napisal sem jo na roko, v celoti; to je bila moja prva knjiga, prvi roman, ki sem ga v celoti napisal na roko.«

»Vrt mojega očeta je torej nekakšno pojasnilo, izraz ljubezni do mene in mojega brata.«

»Rekel je samo: Pazite na mojo osebno izkaznico, potrebovali jo boste.«

»Ko ustvariš vrt in ko napišeš knjigo, je to nekaj, kar bo ostalo, ko tebe ne bo več.«

»Žal nisem, ne. Ne govorim samo o sebi; za kogar koli, ki je dovolj občutljiv, je zdaj eden najtežjih trenutkov naših življenj.«

»Besede so pokvarjene. In to je velikanski problem.«

»Preteklost je hrana in tudi gorivo za nacionalizme.«

»Zdaj pa se mi zdi, da izgubljamo to energijo in optimizem in to obzorje, ki so zelo pomembni.«

»Napisal sem jo na roko, v celoti; to je bila moja prva knjiga, prvi roman, ki sem ga v celoti napisal na roko.«

»Vrt mojega očeta je torej nekakšno pojasnilo, izraz ljubezni do mene in mojega brata.«

»Rekel je samo: Pazite na mojo osebno izkaznico, potrebovali jo boste.«

»Žal nisem, ne. Ne govorim samo o sebi; za kogar koli, ki je dovolj občutljiv, je zdaj eden najtežjih trenutkov naših življenj.«

»Ideja vstajenja je po mojem botanična ideja, tudi nesmrtnost je botanični pojem.«

»Zdaj pa se mi zdi, da izgubljamo to energijo in optimizem in to obzorje, ki so zelo pomembni.«

»Ja, vedno pravim, da pisatelji nismo nedolžni.«

»Bog z alzheimerjem bi nas oprostil vseh naših obveznosti. Če ni spomina – ni zločina.«

»To je bilo pred dobrimi 20 leti, 'v nekem svetu, ki danes ne obstaja, v včerajšnjem svetu, kakor bi ga poimenoval Stefan Zweig'.«

»'Predvsem pa imajo moč obdržati, kar je človeškega. Zgodbe, ki jih pripovedujemo, neprenehoma obnavljajo tisto, kar smo kot človeška bitja skozi stoletja dosegli. Ko nehamo pripovedovati, pozabljamo. Spomin pa je poleg vsega tudi moralna kategorija. Če se nihče ne spominja, je vse dovoljeno, vse se da prekoračiti.'«

»'Naše besede, naše zgodbe in literatura, ki jo pišemo, so naravni protistrup, protiutež zoper propagando in agresivni populizem.'«

»'zaklonišče zgodb, ki jih pripovedujemo, v tem smislu pa zaklonišče človečnosti.'«

»v nekem svetu, ki danes ne obstaja, v včerajšnjem svetu, kakor bi ga poimenoval Stefan Zweig«

»Predvsem pa imajo moč obdržati, kar je človeškega. Zgodbe, ki jih pripovedujemo, neprenehoma obnavljajo tisto, kar smo kot človeška bitja skozi stoletja dosegli. Ko nehamo pripovedovati, pozabljamo. Spomin pa je poleg vsega tudi moralna kategorija. Če se nihče ne spominja, je vse dovoljeno, vse se da prekoračiti.«

»Naše besede, naše zgodbe in literatura, ki jo pišemo, so naravni protistrup, protiutež zoper propagando in agresivni populizem.«

»zaklonišče zgodb, ki jih pripovedujemo, v tem smislu pa zaklonišče človečnosti«

»Čeprav se nam zdi, da z izgubo spomina izgubljamo preteklost, v resnici izgubljamo prihodnost.«

»Se nam z izgubo spomina zdi, da izgubljamo svojo preteklost, ker se je ne spomnimo, v resnici pa izgubljamo svojo prihodnost.«

»Populistična politika vedno skuša ukrasti preteklost.«